Barvanje po Papanicolaouu

Vzorec obarvan po Papanicolaouu, ki prikazuje ploščatocelično intraepitelialno lezijo (PIL) nizke stopnje (test PAP). Celična jedra so obarvana modro.

Barvanje po Papanicolaouu je v histologiji postopek barvanja z vodno raztopino hematoksilina v kombinaciji z drugimi barvili v etanolu za citodiagnostiko.[1] Gre za večbarvno tehniko citološkega barvanja, ki jo je leta 1942 razvil George Papanicolaou.[2][3][4] Je eden od najpogosteje uporabljenih postopkov citološkega barvanja,[2] zlasti v citodiagnostiki raka.[1] Najbolj znana je njegova uporaba pri diagnosticiranju raka materničnega vratu (t. i. test PAP), uporablja pa se tudi za barvanje neginekoloških vzorcev, zlasti različnih telesnih izločkov in bioptičnih vzorcev organiv in tkiv, pridobljenih s tankimi iglami.[5][6] Papanicolaou je v letih 1942, 1954 in 1960 objavil tri različne formulacije barvil za ta postopek barvanja.[3]

Postopek

[uredi | uredi kodo]

Postopek barvanja po Papanicolaou ni standardiziran in med laboratoriji prihaja do razlik v postopku in uporabljanih barvilih.[7] Po klasičnem postopku se uporablja pet barvil v treh različnih raztopinah:[3][8][9][10]

  • Hematoksilin obarva celična jedra temnomodro.[10]
  • Sledi barvanje citoplazme z oranžnim G (Orange G) – kislim barvilom z majhno molekulo, ki obarva keratin intenzivno oranžno.[10]
  • Tretja je polikromna mešanica EA, sestavljena iz eozina, light greena in Bismarck rjavega. Vsebuje tudi fosforvolframovo oziroma fosformolibdensko kislino, ki deluje kot zakisljevalec in poveča učinek light greena. Eozin se veže na beljakovine in citoplazmo zrelih superficialnih celic ploščatega epitelija, jedrca, eritrocite in cilije barva svetlo rdeče. Light green je kislo barvilo, ki citoplazmo presnovni aktivnih celic (parabazalne in intermedialne celice ploščatega epitelija ter cilindrične žlezne celice) obarva zeleno. Dobro se veže na bazične beljakovine. Bismarck rjavo je bazično barvilo, njegova vloga ni pojasnjena in je v mnogih recepturah opuščen.[10]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5507747/barvanje?query=Barvanje&SearchIn=All Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 1. 3. 2022.
  2. ↑ 2,0 2,1 Schulte EK (1991). »Standardization of biological dyes and stains: pitfalls and possibilities«. Histochemistry. 95 (4): 319–328. doi:10.1007/BF00266958. PMID 1708749. S2CID 29628388.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Gill, Gary W. (2013). »Papanicolaou Stain«. Cytopreparation. Essentials in Cytopathology. Zv. 12. str. 143–189. doi:10.1007/978-1-4614-4933-1_10. ISBN 978-1-4614-4932-4. ISSN 1574-9053.
  4. ↑ Chantziantoniou N; Donnelly AD; Mukherjee M; Boon ME; Austin RM (2017). »Inception and Development of the Papanicolaou Stain Method«. Acta Cytol. 61 (4–5): 266–280. doi:10.1159/000457827. PMID 28384641.
  5. ↑ Kumar, Vinay; Abbas, Abul K.; Aster, Jon C. (2013). Robbins basic pathology (9th izd.). Elsevier/Saunders. str. 910. ISBN 978-1-4377-1781-5.
  6. ↑ Drury, R. A. B.; Wallington, E. A. (1980). Carleton's Histological Technique (5. izd.). Oxford University Press. str. 520p. ISBN 0-19-261310-3.
  7. ↑ Navodila za poenotenje izvidov brisov materničnega vratu / pripravili Ana Pogačnik ... [et al.]. - 2. prenovljena izd. Ljubljana : Onkološki inštitut, 2005.
  8. ↑ Carson, Freida L; Hladik, Christa (2009). Histotechnology: A Self-Instructional Text (3 izd.). Hong Kong: American Society for Clinical Pathology Press. str. 361–3363. ISBN 978-0-89189-581-7.
  9. ↑ Bancroft, John; Stevens, Alan, ur. (1982). The Theory and Practice of Histological Techniques (2. izd.). Longman Group Limited.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Strojan Fležar M. Osnove diagnostične citopatologije. MED RAZGL 2008; 47: 87–95.