Dihalni test s sečnino ali urejski dihalni test je preizkus za posredno ugotavljanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori.[1] H. pylori lahko povzroča gastritis in peptično razjedo. Test temelji na sposobnosti bakterije, da pretvori sečnino v amonijak in ogljikov dioksid. Glede na številne vodilne smernice gre za diagnostično orodje izbora, s katerim se lahko na neinvazivni način dokaže prisotnost bakterije H. pylori. Poleg diagnosticiranja okužbe se uporablja tudi za ugotavljanje uspešnosti eradikacijskega protibakterijskega zdravljenja.[2][3] Gre za široko dostopen, občutljiv in specifičen test.[4]
Pacient zaužije sečnino, označeno z radioaktivnim izotopom 14C ali nereaktivnim izotopom 13C. V prisotnosti bakterijske ureaze se v želodcu sečnina razgradi na amonijak in ogljikov dioksid; slednji se pojavi v bikarbonatnem anionu. Bikarbonatni anion se absorbira v kri in se kot radioaktivni ogljikov dioksid (14CO2) ali neradioaktivni ogljikov dioksid (13CO2) pojavi v izdihanem zraku, ki se z ustreznim analizatorjem lahko izmeri.[1][4]