Ela Peroci je osnovne šole obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju.
Ko je učitelj napisal na šolsko tablo naslov spisa, ki naj bi ga napisali v šoli ali doma, se je v meni utrnil trenutek pravljičnosti.
— —besede Perocijeve o njenem prvem srečanju s svetom pravljic, izvirajo iz šolskih klopi. knjiga: Ela Peroci, Povestice Tik Tak.
S poučevanjem na osnovnih šolah je začela leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (Otrok in družina). Diplomirala je na Filozofski fakulteti, oddelek pedagogika, leta 1954. Zaposlila se je na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na radiu Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola od leta 1962 do upokojitve leta 1978.
Po upokojitvi se je posvetila pisanju in napisala številne kratke sodobne pravljice za mlade naslovnike.
Njena prva kratka objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki so ji kmalu sledile še druge: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš ti loviš!, Za lahko noč, idr. Ela Peroci je snov za svoj literarni opus črpala iz lastnih zapiskov, ki jih je pisala v obdobju študentskih let. Največji vpliv pri pisanju pa je pri njej imelo materinstvo. Glavni junakinji njenih zgodb sta hčerki Jelka, ki nastopa tudi v pravljici Hišica iz kock, in Anka, ter sosedovi otroci. V novejših zgodbah, pa so junaki tudi njeni vnuki.
Slovensko mladinsko književnost je motivno in oblikovno ustvarjala štirideset let. Snov za svoja dela je pisateljica zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, problematizirala je položaj otroka v družini in opisovala njegove stiske. V zgodbah se pogosto pojavljajo otroci, ki živijo in rešujejo tudi bolj zapletene probleme sami, brez pomoči odraslih. V njenih kratkih sodobnih pravljicah se pojavljajo pogovori z otroki, ki so živeli svoje otroštvo tako v sreči kot v žalosti, pa teh občutkov velikokrat niso imeli s kom deliti. Oblikovala je tip sodobne mestne pravljice. Njena kratka proza je preusmerila slovensko pravljično-fantastično pripovedno prozo za mladino. Perocijeva je sredi petdesetih let uveljavila vzorec kratke zgodbe, v kateri se prepletata resničnost in fantastika (s to fantastiko ustvarja pravljično vzdušje).
Njena dela so prevedena v več svetovnih jezikov (češki, finski, francoski, italijanski, madžarski, nemški, poljski, slovaški in drugi).
Njene pripovedi so izhajale posamično v obliki slikanic in v zbirkah.
Najbolj znana in priljubljena med njenimi pravljicami je Muca Copatarica, ki je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič izšla leta 1957, do leta 2007 je to delo izšlo v petnajstih ponatisih. Doma in na tujem je bila večkrat uprizorjena kot lutkovna igrica.
Muco Copatarico je Jelka izsilila. Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci.
— —Ela Peroci, najdeno v: Šolski album slovenskih književnikov,MK 2007, stran 115