Enmannsche Kaisergeschichte (slovensko Enmannova zgodovina cesarjev) je sodobni naslov izgubljenega hipotetičnega latinskega zgodovinskega dela, napisanega v 4. stoletju.
Nemški učenjak Alexander Enmann je leta 1884 naredil primerjavo več poznorimskih zgodovinskih del in odkril veliko podobnosti, ki se niso dale razložiti z neposrednimi primerjavami razpoložljivih del. Enmann je postavil teorijo izgubljenega zgodovinskega dela, ki je bilo skupni vir za kasnejše avtorje, vključno z Avrelijem Viktorjem, Evtropijem in avtorjem Historiae Augustae.[1] Hipotetičnega dela ne omenja noben poznorimski zgodovinar. Enmannova analiza je danes kljub temu večinoma sprejeta in nekoliko spremenjena,[2] čeprav nekateri učenjaki, zlasti Willem den Boer, vanjo dvomijo.[3]
Kaisergeschichte naj bi bilo kratko zgodovinsko delo, ki je pokrivalo obdobje od cesarja Avgusta do leta 337 ali 357.[3] Razen že omenjenih treh avtorjev so Kaisergeschichte uporabili tudi Fest, Hieronim in anonimni avtor Epitome de Caesaribus.