Etymologicum Magnum

Prva stran Etymologicuma iz leta 1499

Etymologicum Magnum (grško starogrško Ἐτυμολογικὸν Μέγα, Ἐtymologikὸn Mέga, standardna okrajšava EM, v starejših virih Etym. M.) je tradicionalni naslov grškega leksikona, ki ga je okoli leta 1150 v Konstantinoplu zbral neznan leksikograf.

EM je najobsežnejši bizantinski leksikon, v katerega je vključeno veliko zgodnejših slovničnih, leksikalnih in retoričnih del. Glavna vira leksikona sta bila starejša leksikona Etymologicum Genuinum in Etymologicum Gudianum. Med druge vire spadajo dela Štefana iz Bizanca, Diogenijanov Epitome, tako imenovani leksikon Haimōdeῖn (Αἱμωδεῖν), Evlogijev Ἀπορίαι καὶ λύσεις (Ἀporίai kaὶ lύseis), Epimerismi ad Psalmos Jurija Heroboska, Etymologicon Oriona iz Bizanca in zbirke sholij (komentarji, razlage).[1] Urednik Etymologicum Magnum ni bil samo prepisovalec, ampak je izvirno gradivo združil, reorganiziral, razširil in prilagodil, s čimer je ustvaril novo lastno delo.

Prvo izdajo Etymologicum Magnum sta leta 1499 v Benetkah natisnila Zaharija Calliergi in Nikolaj Vlastos pod pokroviteljstvom Ane Notaras. Pisavo je po vzoru lastnega rokopisa oblikoval in izrezal Calliergi. Iniciale in vinjete so oblikovane po zgledu na okrasje starih bizantinskih rokopisov. V lesorezne robove so vključene dodelane arabeske, večinoma bele na rdeči podlagi, a tudi bele v zlati podlagi. Calliergijeva in Vlastosova izdaja Etymologicum Magnum je imela velik vpliv na kasneje tiske, zlasti na tiske grških bogoslužnih knjig.[2]

Najnovejša popolna izdaja Etymologicum Magnum je izdaja Thomasa Gaisforda, tiskana v Oxfordu leta 1848.[3] F. Lasserre in N. Livadaras pripravljata novo izdaja pod naslovom Etymologicum Magnum Auctum.[4]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Reitzenstein (1897), str. 248–253, 351–352; Sturz (1820).
  2. ↑ Ecro Layton. Five Centuries of Books and Manuscripts in Modern Greek: A Catalogue of an Exhibition at the Houghton Library December 4, 1987, through February 17, 1988. Cambridge: Harvard College Library, 1990. str. 39-41.
  3. ↑ T. Gaisford (ur.). Etymologicum Magnum. Oxford 1848, ponatis Amsterdam 1965.
  4. ↑ F. Lasserre, N. Livadaras (ur.). Etymologicum Magnum Genuinum, Symeonis Etymologicum una cum Magna Grammatica, Etymologicum Magnum Auctum, vol. 1. Rim 1976, Atene 1992.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • K. Alpers (1990). Griechische Lexicographie in Antike und Mittelalter. Dargestellt an ausgewählten Beispielen. V H.-A. Koch, A. Krup-Eber (ur). Welt der Information. Wissen und Wissensvermittlung in Geschichte und Gegenwart. Stuttgart, str. 14-38.
  • K. Alpers (2001). Lexicographie (B.I-III). V G. Üding, W. Jens (ur.). Historisches Wörterbuch der Rhetorik 2. Tübingen. str. 194-210.
  • P. Rance (2007). The Etymologicum Magnum and the “Fragment of Urbicius”’, Greek, Roman and Byzantine Studies 47: 193-224 (online).
  • R. Reitzenstein (1897). Geschichte der griechischen Etymologika: ein Beitrag zur Geschichte der Philologie in Alexandria und Byzanz. Leipzig, ponatis Amsterdam 1964.
  • F.W. Sturz (1820) Orionis Thebani Etymologicon. Leipzig.