Faruk Šehić | |
---|---|
Rojstvo | 14. april 1970[1] (54 let) Bihać[1] |
Državljanstvo | ![]() |
Poklic | pisatelj, novinar, pesnik |
Faruk Šehić (*14. aprila 1970 v Bihaću) je bosanskohercegovski pisatelj, pesnik in novinar. Je prejemnik nagrade Evropske unije za literaturo leta 2013 za svoj roman Knjiga o Uni.[2]
Rojen je v Bihaću, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Srednjo šolo je končal v Bosanski Krupi, študiral pa je na Veterinarski fakulteti v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Po študiju, v času vojne v Bosni in Hercegovini, je postal pripadnik 5. korpusa Armade Bosne in Hercegovine, kjer je v obdobju med 1992 in 1995 odslužil tudi vojaški rok. V spopadih je bil enkrat težko ranjen. Konec vojne je dočakal v činu poročnika.
Poezijo, prozo, eseje ter likovne in književne kritike objavlja od leta 1998. Literarna kritika ga ima za enega najtalentiranejših mlajših literatov Bosne in Hercegovine. Njegovi pesniški zbirki Hit depo in Transsarajevo ter zbirka kratkih zgodb Pod pritiskom so bile večkrat ponatisnjene. Je član Društva pisateljev Bosne in Hercegovine in PEN centra v Sarajevu.[3]
Dela so mu prevedli v francosščino, madžarščino, poljščino, angleščino, hrvaščino, italijanščino, bolgarščino, makedonščino , nemščino in slovenščino (Knjiga o Uni leta 2016).
Trenutno živi in dela v Sarajevu kot novinar v sarajevskem žurnalu BH Dani (BH Dnevi).
Zgodbo pripoveduje Mustafa Huzar, ki zapisuje Knjigo o Uni. Je bipolarna oseba, hkrati vojni veteran vojni veteran in pesnik hkrati. Če na trenutke tudi zmore sestaviti okruške in razbitine svojega življenja, se mu takoj spet razbežijo. Njegovi spomini na nekdanjo skupno državo, minulo vojno in ubijanja so "umazani in ogabni", resničnost banalna. Iz labirinta se rešuje s pisanjem.
Pripoved se razplete in zvedri skozi vračanje v otroštvo, predvsem k reki Uni. Stapljanje z naravo in pogled iz kozmične perspektive pomanjšajo človeka, z namišljeno zgodovino vred, na smešnega pritlikavca. Šele banalni predmeti iz osebne zgodovine, zasledovanje lastnih vzgibov in strogo vztrajanje na poti do individualne resnice pripeljejo do smisla, ki je v občutenju enosti z vsemi soljudmi, v zavedanju, da nas veže skupno bivanje. [4]