Hebrejsko krščansko gibanje je bilo versko gibanje v 19. in 20. stoletju, v katerem so se Judje resnično spreobračali v krščanstvo, vendar so častili v ločenih občestvih od običajnih kristjanov. Ti na novo spreobrnjeni kristjani so se od prvotnih kristjanov razlikovali po tem, da so ohranili številne stare judovske prakse in jih kombinirali z novimi, na primer z branjem iz Nove zaveze.[1]
V šestdesetih letih 20. stoletja je to gibanje sčasoma nadomestil mesijanski judaizem.
Krščanske misije za Jude obstajajo od začetka krščanstva v 1. stoletju našega štetja. V obdobju zgodnje Cerkve so krščansko poslanstvo med Judi vodile predvsem poganske cerkve, judovski spreobrnjenci pa so včasih prozelitizirali svoje ljudstvo.
V 18. in 19. stoletju se je v protestantski cerkvi prebudilo misijonarsko gibanje, ki je številne misijonarje spodbudilo k spreobračanju Judov. V 19. stoletju se je v krščanstvo po vsem svetu spreobrnilo približno 250.000 Judov.[2]