Jože Snoj

Jože Snoj
Portret
Rojstvo17. marec 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1]
Maribor[1]
Smrt7. oktober 2021({{padleft:2021|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[2][1] (87 let)
Ljubljana[1]
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicpisatelj, otroški pisatelj, novinar, esejist, pesnik, filmski kritik

Jože Snoj, slovenski pesnik, pisatelj in esejist, * 17. marec 1934, Maribor, Slovenija, † 7. oktober 2021, Slovenija.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Mariboru staršema Antonu in Veri Snoj. Družina je morala leta 1941 pred Nemci pobegniti iz Maribora v materin rojstni kraj Mokronog na Dolenjskem, od tam pa so pred komunisti pobegnili v Ljubljano. Tam je končal gimnazijo, diplomiral je leta 1960 na Filozofski fakulteti iz slavistike in primerjalne književnosti. Od 1961 do 1971 je bil novinar in lektor v kulturni redakciji časnika Delo, od 1971 do 1993 pa urednik pri Državni založbi Slovenije.

Živel in deloval je v Ljubljani. Bil je dvakrat poročen, njegovi otroci so Vid, Jošt, Veronika, Zarika in Anton.[3]

Delo

[uredi | uredi kodo]

Pri njegovem začetnem delu ga je usmerjal oče. Ustvarjati je začel za odrasle, najprej kot pesnik in nato kot pripovednik. Po letu 1970 je začel pisati za mladino.

Njegov opus sestavljajo pesmi, pripovedna proza, kritike, eseji in članki. Izraziteje posega tudi v mladinsko književnost (npr. Barabakos in kosi, Avtomoto mravlje, Domen Brezdomni in deklica Brezimena idr.). Njegova izrazito osebna poezija pomeni enega značilnejših prehodov od tradicije k avantgardi (npr. Nenadoma v velikem prostoru sami, Balade za glas in raglje, Žalostinke za očetom in očetnjavo idr.). V pripovedni prozi je oblikoval različice evropskega modernističnega romana (Hodnik, Negativ Gojka Mrča, Jožef ali Zgodnje odkrivanje srčnega raka, Gavžen hrib, Fuga v križu). V romanu Jožef ali Zgodnje odkrivanje srčnega raka je uporabil mitsko in arhetipsko figuro biblijskega egiptovskega Jožefa in soočil preplet starih in novih časov. Tako po izpovedni kot tudi po artistični strani izstopata romana o 2. svetovni vojni Gavžen hrib in Fuga v križu.

Analiza njegovega dela

Tematsko je njegova poezija najizrazitejša v izražanju moške erotike, eksistencialne stiske ter metafizičnega protesta in upora proti konvencijam. Modernistična načela pesnjenja dopolnjujejo mitske aluzije. Na začetku sedemdesetih je z navezavo na izročilo slovenskega ljudskega pesništva njegov pesniški svet postal mračnejši, bolj baladen. V osemdesetih in devetdesetih letih je zaznati odmik od strogo modernističnega pesništva. Za to obdobje je značilna vedno močnejša težnja po resakralizaciji poezije in mističnem čaščenju pesniške besede ter neposrednejšem nagovarjanju transcendence (Žalostinke za očetom in očetnjavo, Domotožje, Duhovne pesmi). V tem je v primerjavi z osrednjimi slovenskimi modernističnimi pesniki (D. Zajc, Gregor Strniša, V. Taufer, N. Grafenauer) morda najizrazitejša posebnost njegove lirike. Kot pripovednik je najprej objavil modernistično oblikovane novele (Gospa z mentolom) z aktualno socialnokritično in intimno eksistencialno tematiko. Konec sedemdesetih let je v romanu Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka v ospredju moška erotika, posebnost pa je tudi vpeljava svetopisemskih motivov za prikaz intimne bivanjske in moralno-etične ter aktualne družbeno kritične problematike. V romanih iz osemdesetih let je obravnaval travmatična protislovja slovenske polpretekle zgodovine in skušal osvetliti tragično ujetost posameznikov v bratomorno vojno iz drugačne etične perspektive oz. iz več perspektiv. V romanu Noetova bajta je prek odmevov vojne tematike spet prešel k sodobnosti in zasebnemu dogajanju v kriznih časih osamosvajanja Slovenije. Napisal je tudi številne knjige za otroke: pesmi so zvočno in ritmično razgibane in temeljijo na besedni igri (Lajna drajna, Pesmi za punčke in pobe, Skozi vrt in čez plan), prozna besedila pa so po vsebini večinoma pravljična (Barabakos in kosi, Avto moto mravlje, Zarika iz Zarje, Pravljica o vodni kapljici, Jutro sveta); ponekod pravljičnost izraziteje prehaja v grotesknost, parabolizacijo in alegorizacijo ali poetično parafraziranje bibličnih tem (Domen Brezdomi in deklica Brezimena, Škorček norček, Bajanja o Bogu). Kot kritik je sistematično ocenjeval književne izdaje, kot publicist pa se je skoraj 3 desetletja ukvarjal z aktualnimi sodobnimi vprašanji v povezavi s književnimi in kulturno-političnimi temami; med temami v osemdesetih letih izstopa zavzemanje za slovensko samostojnost. V polemično pisanem Ubijanju zemlje izvira Snojevo etično stališče iz brezpogojnega priznanja svetosti življenja, medtem ko je v devetdesetih letih tudi za eseje značilno religiozno premišljevanje in samospraševanje.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • 1963 Mlin stooki
  • 1966 Gospa z mentolom (novele)
  • 1968 Konjenica slovenskih hoplitov
  • 1969 Barabakos in kosi (povest)
  • 1969 Hodnik (roman)
  • 1970 V vrsticah in med njimi (izbor člankov o književnosti)
  • 1971 Lajna drajna (pesmi)
  • 1971 Negativ Gojka Mrča (roman)
  • 1971 Nenadoma v velikem prostoru sami
  • 1973 Balade za glas in raglje
  • 1973 Stop za pesmico (pesmi)
  • 1975, 1981 Avtomoto mravlje (1. ponatis) Avtomoto mravlje (Mladinska knjiga, Ljubljana) (1979 Automoto mravi: prevod v srb.-hrv. jezik)
  • 1975 Rotokronika (izbor člankov iz Tedenske tribune 1970-72)
  • 1976 Pesmi za punčke
  • 1976 Piknik pikapolonic
  • 1977 Lila akvareli
  • 1978 Hišica brez napisa (zgodba)
  • 1978 Josip Murn (študija)
  • 1978 Jožef ali Zgodnje odkrivanje srčnega raka (roman)
  • 1978 Pesmi
  • 1982, 2005 Gavžen hrib (roman o vojnem otroštvu)
  • 1983 Sanjska miška (pravljica)
  • 1983 Srečni ščurek (zgodbe)
  • 1983 Žalostinke za očetom in očetnjavo
  • 1984 Pesmi za punčke in pobe
  • 1985 Domen Brezdomi in deklica Brezimena (pravljični ljubezenski roman)
  • 1986 Fuga v križu (roman)
  • 1987 Pravljica o vodni kapljici
  • 1987 Ubijanje zemlje (revolucija na Slovenskem v prozi Karla Grabeljška; esej)
  • 1987 Zarika iz zarje (pravljica)
  • 1988 Gabrijel in Mihael
  • 1988 Škorček norček (povest)
  • 1989 Palčki so! Za vse tiste, ki še hodijo s plišastimi medvedki spat
  • 1990 Čudenja in zrenja
  • 1990 Zakleta hiška (zgodba)
  • 1991 Handkejev paradoks: P.H. in mit slovenstva v njegovem pripovednem pesništvu (esej)
  • 1991 Jutro sveta (pravljice)
  • 1993 Bajanja o Bogu (zgodbe)
  • 1993 Duhovne pesmi
  • 1993 Med besedo in Bogom (eseji)
  • 1994 Dom, otožje
  • 1995 Enkrat ko bo očka majhen
  • 1997 Noetova bajta (romanet)
  • 1997 Skozi vrt in čez plan skozi leto in dan (pesmi)
  • 1999 Metamorfoza groze (eseji)
  • 2000 Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena (roman)
  • 2002 Pod nebje (pesmi)
  • 2004 Poslikava notranjščine: (al fresco) (pesmi)
  • 2005 Ime zgodbe: (varianta in variacije): eseji in zapisi
  • 2006, Gospa in policaj ali Pozen obračun s slovensko žalostjo (roman)
  • 2008 Kažipoti brezpotij (pesmi)
  • 2009 Ubijanje kače ali Zapoznela sporočila o Gadu (roman)
  • 2012 Balkan Sobranie : samovzgojni roman ali Ide Tito preko Romanije (roman)
  • 2012 Lenartovih prvih pet : križem po maminem dnevniku
  • 2013 Besede izbrane za modrijane (učno gradivo)
  • 2014 In cel boš, podoben otoku (100 izbranih pesmi)
  • 2017 Re kapitulacije : prototipski retroroman z luknjo za zgodbe (avtobiografski roman)
  • 2019 Stihožitja in distonije (pesmi)
  • 2021 Nadaljevanje prihodnjič (roman)
  • 2023 Očetov sin – Sin Očetov: Na novo o Bogu

Priznanja in nagrade

[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura

[uredi | uredi kodo]

Literatura

  • N. Grafenauer: Alienacija v poeziji - Jože Snoj, Mlin stooki, Sd 1964
  • M. Mejak: Književna kronika 1962 - 1965, 1966
  • H. Vogel: Jože Snoj, Konjenica slovenskih hoplitov, Dialogi 1969
  • D. Rupel: Branje, 1973
  • A. Inkret: Spomini na branje, 1977
  • F. Pibernik: Med tradicijo in modernizmom, 1978
  • A. Inkret: Novi spomini na branje, 1980
  • D. Bajt: Jože Snoj, Gavženhrib, Nova revija, 1982/1983
  • T. Hribar: Sodobna slovenska lirika IV, Nova revija, 1983, 1984
  • F. Bohanec: Živa stvarnost, 1983
  • J. Horvat: Pisatelji, 1983
  • T. Kermauner: Žalostinke iz palimpsestov. Ob Snojevi pesniški zbirki Žalostinke za očetom in očetnjavo, Nova revija 1985
  • Iz Enciklopedije Slovenije o delu Jožeta Snoja
  • Članek: Jože Snoj: S šolo nad "delitev duhov"

Viri

  • Kos, Janko, Dolinar, Ksenija in Blatnik, Andrej (ur.). Slovenska književnost. Cankarjeva založba, Ljubljana 1996.

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Slovenska biografija — Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
  2. ↑ https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/umrl-je-joze-snoj-ki-je-v-svojem-pisanju-ustvaril-vecplastno-podobo-nemirnega-20-stoletja/596726
  3. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. februarja 2014. Pridobljeno 10. oktobra 2013.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • uradna spletna stran [1]
  • Društvo slovenskih pisateljev [2]