Vélika začétnica je vélika črka na začetku besede ali skladenjske enote.[1]
V slovenščini uporabljamo veliko začetnico za:[1][2]
- zaznamovanje začetka povedi (Beseda ni konj.);
- zaznamovanje samostojnih delov povedi:
- začetek dobesednega navedka (Rekel sem mu: »Ne hodi tja.«);
- začetek citirane (navedene) povedi v drugi povedi (Njihovo geslo je bilo Skupaj smo močni.);
- začetek večjih naštevalnih enot (Slovenski pregovori so: Kdor ne dela, naj ne je; Dvakrat premisli, enkrat povej; Osel gre samo enkrat na led ...);
- začetek neprvega dela razdvojene povedi (Prihaja. Pozno.);
- razločevanje lastnih od občnih imen (Janez, Kovač, Kranj, Slovenija, Zdravljica);
- zaznamovanje svojilnih pridevnikov iz lastnih imen (Blažev, Marijin)
- zaznamovanje izrazov posebnega razmerja ali spoštovanja (Zbrali smo se v spomin našemu Umetniku; Pišem Ti/Vam, da sem prispel ...; Vaše Veličanstvo);
- označevanje določenih simbolov in za njihovo razločevanje od navadnih besed (S za stavek v prim, s s kot predlogom; Sam za samostalnik v prim. z zaimkom sam).
Veliko začetnico pišemo na začetku besedila, v nadaljevanju pa za zaznamovanje vsake nove povedi (za končnimi ločili: piko, vprašajem, klicajem, tripičjem, pomišljajem).[3]
Povedi so tudi javni napisi, naslovi poštnih pošiljk ipd.: Železniška postaja, Dr. Tanja Novak, Dekanat Ekonomske fakultete.[3]
- ↑ 1,0 1,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ J. Skaza: Žepni pravopis za vsakdanjo rabo: pravopisna pravila, slogovni in pravopisni zgledi, Ljubljana, Jutro, 2006, str. 14–19.
- ↑ 3,0 3,1 Slovenski pravopis 2001 – SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.