Vid Pečjak

Vid Pečjak
Portret
Rojstvo7. januar 1929({{padleft:1929|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2]
Ljubljana[2]
Smrt27. februar 2016({{padleft:2016|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[3][1][2] (87 let)
Bled[2]
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicpisatelj, psiholog, pisatelj znanstvene fantastike, otroški pisatelj

Vid Pečjak [víd pečják], slovenski pisatelj in psiholog, * 7. januar 1929, Ljubljana, † 27. februar 2016, Bled.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Vid Pečjak se je (kot sin Rudolfa Pečjaka) rodil 7. januarja 1929 v Ljubljani. Tam je tudi obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Med vojno in malo po vojni je bil zaprt iz političnih razlogov, a je obakrat zapor kmalu zapustil. Vpisal se je na Univerzo v Ljubljani, na oddelek za psihologijo in začel pisati za mladino. Iz psihologije je na Filozofski fakulteti v Ljubljani tudi diplomiral (1956) in doktoriral (1956). Sprva je delal kot kličnični psiholog v prehodnem mladinskem domu. 1957 je postal asistent, od leta 1960 do upokojitve je služboval kot predavatelj na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od 1975 redni profesor za občo psihologijo. Precej je predaval tudi na tujih univerzah, predvsem ameriških. Raziskoval je predvsem vprašanja psihologije spoznavanja (sinestezija, psiholingvistika, ustvarjalnost), medkulturno psihologijo in zgodovino psihologije (posebej na Slovenskem) ter razvil izvirne psihološke modele mrežaste povezave pojmov in družbenega upora, ki sodi že v naslednje področje njegovega zanimanja, politično psihologijo. Postal je ambasador znanosti RS (1993) in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (1998).

Njegov sin Andrej Pečjak (*1957) je svetovno znan slovenski inovator[4] na področju električnih osebnih vozil, ki je jeseni 2014 postavil svetovni rekord v dolžini prevoženih kilometrov brez vmesnega polnjenja baterij z električnim avtomobilom Metron.[5][6] Njegov drugi sin Jernej Pečjak je - skupaj z mamo Marinko, soprogo Vida Pečjaka in avtorico kuharskih knjig - ustanovitelj spletnega mesta Kulinarična Slovenija (kulinarika.net). Po prvem sinu Andreju je poimenovan junak Drejček iz knjige Drejček in trije Marsovčki, po vnuku Aleksandru pa junaki iz avtorjevih poznejših slikanic.

Umrl je 27. februarja 2016 na Bledu.[7]

Delo

[uredi | uredi kodo]

Kot pisatelj in psiholog je napisal 90 knjig, dve tretjini strokovnih s področja psihologije, večina leposlovnih del so znanstvenofantastične zgodbe, romani in novele, pa tudi potopisi in stripi. Nekatera dela je podpisal s psevdonimom Div Kajčep, ki je anagram njegovega imena.

V mladih letih je pisal predvsem za mladino in odrasle. Drejček in trije Marsovčki (1961) je eno izmed njegovih prvih del s področja znanstvene fantastike, ki je med bralci tudi najbolj znano, to njegovo delo pa je doseglo tudi uspeh; zanj je dobil Levstikovo nagrado. V Sloveniji je knjiga izšla sedemkrat, prevedena je bila v češčino in srbohrvaščino, bila je dramatizirana, besedilo pa so večkrat uprizorili tudi v lutkovnem gledališču. Uspešna je bila tudi njegova igra Pobegli robot, knjiga je bila uvrščena med pet najboljših radijskih in televizijskih iger na tekmovanju prix Japon v Tokiu, TV film Tretje življenje, posnet po Pečjakovi noveli, pa je dobil prvo nagrado na mednarodnem festivalu Prix Futura v Berlinu. Med najbolj znane zgodbe za mladino in odrasle sodita zbirka novel Kam je izginila Ema Lauš (1980) ter Doktor živih in mrtvih (2004). Vse zgodbe so psihološko obarvane, saj avtor želi z njimi odgovoriti na temeljna vprašanja o smrti.

Bibliografija (izbor)

[uredi | uredi kodo]

STROKOVNA (znanstvena in poljudnoznanstvena) DELA:

  • Poglavje iz psihologije (1965)
  • Višji psihični procesi (1969)
  • Psihologija spoznavanja (1975)
  • Poti do znanja (1977)
  • Znameniti psihologi o psihologiji (1982)
  • Nastajanje psihologije: knjiga pogovorov (1983)
  • Poti do znanja: metode uspešnega učenja (1986)
  • Misliti, delati, živeti ustvarjalno (1987)
  • Poti do idej (1990)
  • Kako se je podrl komunizem (1990)
  • Hitro in uspešno branje (priročnik: 1991, 1992)
  • Psihologija množice (1994)
  • Politična psihologija (1995)
  • Psihologija tretjega življenjskega obdobja (1998)
  • Učenje, spomin in mišljenje (2002)
  • Psihološka podlaga vizualne umetnosti (2006)
  • Psihologija staranja (2007)
  • Človek in ekološka kriza: kaj lahko prispevam k izboljšanju (2010)
  • Ustvarjam, torej sem (2013)

LEPOSLOVNA DELA:

  • V objemu zelenega pekla (1956)
  • Živali v ukrivljenem zrcalu (1957)
  • Drejček in trije Marsovčki (1961) - mladinski roman
  • Pobegli robot, slikanica (1967)
  • Ameriške razglednice (1970)
  • Adam in Eva na planetu starcev (1972) - ZF roman
  • Roboti so med nami, (1974) - ZF roman
  • Kam je izginila Ema Lauš (1980) - ZF zgodbe
  • Doktor živih in mrtvih (2004) - kratke psihološke ZF zgodbe
  • Beg med zvezde (2004)
  • Zadnji odpor ali Iskanje lepe Helene (2007) kratke psihološke ZF zgodbe
  • Aleks in robot Janez, slikanica (2007)
  • Aleks na letečem krožniku, slikanica (2009)
  • Kataklizma ali Selenino maščevanje (2010)
  • Umba Kumba in lončarjeva hči, slikanica (2013)

V medijih

[uredi | uredi kodo]
  • Intervju z dr.Vidom Pečjakom[mrtva povezava] na 3. progamu Radia Slovenija, 11. januarja 2014.
  • Človek: bogat je tisti, ki daje, [pripoveduje Vid Pečjak; režiser Božo Grlj, DVD video posnetek].
  • Mojca Vizjak Pavšič: Bogastvo pogledov in mnenj z vsega sveta : ob knjigi Vida Pečjaka "Znameniti psihologi o psihologiji", ki jo je izdala Cankarjeva založba. Delo, 3. februar 1983.
  • Mojca Vizjak Pavšič: Monografija zgodovine in razvoja vede : "Nastajanje psihologije" Vida Pečjaka kot knjiga pogovorov profesorja s študenti. Delo, 19. april 1984.
  • Mojca Vizjak Pavšič: Za ustvarjalnost : dr. Vid Pečjak: Poti do idej, tehnike ustvarjalnega mišljenja v podjetjih, šolah in drugje; samozaložba, Ljubljana 1989. Telex, 29. junij 1989.
  • Mojca Vizjak Pavšič: Tretja slovenska univerza? Teleks, 2. maj 1985.
  • Mojca Vizjak Pavšič: In concreto. Telex, 16. november 1989.
  • Mojca Vizjak Pavšič: Strast in navdušenje, strah in pogum : Vid Pečjak: Psihologija množice. Razgledi, 4. marec 1994.
  • Mojca Vizjak Pavšič: Otroci za ustvarjalnost potrebujejo pozitivne vzornike : pogovarjali smo se s prof. dr. Vidom Pečjakom. Delo, 8. julij 2004.
  • Mojca Vizjak Pavšič: Bomo v spominu kot "prekleti predniki"? : zaslužni profesor dr. Vid Pečjak o psiholoških vidikih ekološke krize. Delo, 27. januar 2011.http://www.delo.si/clanek/138304.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Muris Idrizović, Otroška in mladinska književnost v Jugoslaviji, Založba Obzorja, Ljubljana 1984
  • Berta Golob, Srce ustvarja roka piše, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1983
  • Polona Hanžek Novak, V srcu mladi, Založba Genija, Ljubljana 2004

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Internet Speculative Fiction Database — 1995.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Obrazi slovenskih pokrajin — ISSN 2712-5408
  3. ↑ Umrl pisatelj in psiholog Vid Pečjak
  4. ↑ Andrej Pečjak: Sem tisti čudak, ki se vozi z električnimi avtomobili Arhivirano 2017-07-06 na Wayback Machine., Delo, 20.7.2011
  5. ↑ Andrej Pečjak postavlja temelje ljudskega električnega avtomobila[mrtva povezava], Planet Siol, 14.10.2014
  6. ↑ Andrej Pečjak je izpolnil obljubo: na elektriko je brez vmesnega polnjenja prevozil 726 kilometrov!, Planet Siol, 12.10.2014
  7. ↑ »Umrl pisatelj in psiholog Vid Pečjak«. SiOL.net. 1. marec 2016. Pridobljeno 1. marca 2016.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi: