Zahodnofrizijska pisava ali abeceda vsebuje od 25 do 32 znakov, odvisno od načina štetja.
| Samoglasniki z velikimi črkami in samoglasniki z diakritičnimi znaki | A | Â | E | Ê | É | I/Y | O | Ô | U | Û | Ú | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Mali samoglasniki in samoglasniki z diakritičnimi znaki | a | â | e | ê | é | i/y | o | ô | u | û | ú | |||||||||
| Izgovorjava samoglasnikov | aː | ɔː | əː | ɛː | eː | iː | oː | ɔː | øː/yː | uː | yː | |||||||||
| Velike črke | B | C | D | F | G | H | J | K | L | M | N | P | Q | R | S | T | V | W | X | Z |
| Male črke | b | c | d | f | g | h | j | k | l | m | n | p | q | r | s | t | v | w | x | z |
| Izgovorjava črk | beː | tseː | deː | ɛf | ɣeː | haː | jeː | kaː | ɛl | ɛm | ɛn | peː | kuː | ɛr | ɛs | teː | feː | veː | iks | tzɛd |
I in Y sta v abecednem seznamu običajno med H in J. Kadar se dve besedi razlikujeta samo zato, ker ima ena I in druga Y (stikje ali stykje), je beseda z I pred besedo z Y.
IJ se v rokopisu piše kot ena črka (glej IJ (digraf)), v tisku pa se uporablja niz IJ. V abecednih seznamih najpogosteje velja, da je IJ sestavljen iz dveh črk I in J, čeprav je v slovarjih vnos IJ med X in Z, kjer pa se uporabniku sporoča, naj pobrska nazaj pod I.
Druga možnost je, da se Y in IJ redko obravnavata kot različici ene črke, ki se nahaja med X in Z, ali dveh ločenih črk, urejenih v abecedi kot X – IJ – Y – Z. Gouden Gids bv je v preteklosti uporabljal slednji sistem razvrščanja za svoj dvojezični (frizijsko/nizozemski) telefonski imenik "Nationale telefoongids".
Veliko IJ je precej redko. Kaže se samo v besedi ijsko (sladoled) in v nekaterih imenih. Velika črka C, V in Z se večinoma uporabljajo za angleške izposojenke, kot so cake, virtualna resničnost in ZIP ter lastna imena, kot so Chantal, Veldman in Zorro .
Uporaba črk C, tako velike kot male začetnice, je v glavnem omejena na digraf CH. Lastna imena in angleške izposojenke so izjeme. Tako velika kot mala črka Q in X sta omejeni na lastna imena in angleške izposojenke.
Pogosti digrafi so:
| Digraf | IPA | Opis |
|---|---|---|
| CH | [x] | brezglasni velarni frikativ |
| NG | [ŋ] | velarni nosni |
| SJ | [sʲ] | palataliziran brezglasni alveolarni sibilant |
| ZJ | [zʲ] | palataliziran zveneč alveolarni sibilant |
A, E, U in O lahko spremljajo cirkumfleks ali akutni diakritični znaki, kot je prikazano v tabeli zgoraj. Naglašene črke imajo lastne glasovne vrednosti. V rokopisu so diakritični znaki precej pogosti, vendar niso obvezni pri velikih črkah. V tisku se diakritični znaki običajno ne uporabljajo za velike tiskane črke in ti samoglasniki se običajno nadomestijo z nenaglašenimi ustrezniki.
Črke z diakritičnimi znaki nimajo samostojnega položaja v abecedi. Navedeni so na istih mestih kot njihovi nenaglašeni dvojniki. Kadar se besede razlikujejo le po diakritičnih znakih na črkah, je beseda z nenaglašeno črko pred besedo s cirkumfleksom. Ta je pred besedo z ostrivcem. Od tod vrstni red: tut, tût, tút .
Lastna imena in izposojenke, ki so prvotno napisane v eni od latiničnih abeced, običajno ohranijo svoje diakritične znake, kolikor to omogoča tipkovnica pri roki. Enako velja za črke, ki niso pogoste v frizijski abecedi.