Čuanrongi (kitajsko 犬戎, pinjin Quǎnróng), včasih omenjeni tudi kot Bajgou (白狗, Beli psi) ali Bajlang (白狼, Beli volkovi) so bili etnična skupina, dejavna v severozahodnem delu Kitajske med in po dinastiji Džov (1046–221 pr. n. št.). Njihov jezik ali jeziki so spadali v tibeto-burmansko vejo kitajsko-tibetanskih jezikov.
V Knjgi poznega Hana je zapis:
Razprave Džova v knjigi Gvoju poročajo, da je v času kralja Muja iz Džova moč Čuanrongov postopoma naraščala. Zaradi konfliktov je kralj razmišljal o kaznovalni ekspediciji proti njim. Vojvoda Džaj je bil proti očetovemu načrtu: "To ni priporočljivo. Nekdanji slavni cesarji niso zagovarjali uporabe sile".[1] Kralj Mu ga ni poslušal, ampak je v naslednjem spopadu nepričakovano zmagal in zajel pet kraljev Čuanrongov skupaj s petimi belimi volkovi in petimi belimi jeleni.
Leta 771 pr. n. št. je markiz Šen povabil Čuanronge, naj se mu pridružijo v napadu na kralja Jouja iz Džova. Združena vojska je zasedla prestolnico Džova Haodžing, ubila kralja Jouja in ujela njegovo priležnico Bao Si. Napadalci so nato od Džova pobrali davek, ukradli devet trinožnih kotlov in odšli. Vojvoda Šjang iz Čina je poslal vojsko, da bi pomagala Džovu, in vojake, da bi pospremili sina kralja Jouja v vzhodno prestolnico Čengdžov, s čimer je končala dinastija Zahodni Džov in začela dinastija Vzhodni Džov ter obdobje pomladi in jeseni.
V času cesarja Minga iz Hana (vladal 58–75 n. št.) je bilo rečeno:
Med vladavino cesarja Tajdzonga iz Tanga (vladal 626–649 n. št.) je dvorni akademik Liu Kang potožil:
Tradicionalno oporišče Čjanrongov je bilo sodobno mesto Vejrong v okrožju Džingning v Gansuju.[2]