Biši

Biši
Sculpted ok. 1810, donated 1936
Biši kot podstavek Šjanske stele (781)
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko贔屭, 贔屓
Poenostavljeno kitajsko赑屃
Pa-hsia Dragon
Kitajsko霸下
guifu
Tradicionalno kitajsko龜趺
Poenostavljeno kitajsko龟趺
Dobesedni pomenželvje plošče
Vietnamsko ime
Vietnamska abecedaBí Hí
Bá Hạ
rùa đội bia
Chữ Hán贔屭
霸下
Chữ Nôm𧒌隊碑
Japonsko ime
Kandži贔屓
Hiraganaひき

Biši ali bi ši je bitje iz kitajske mitologije, eden od devetih sinov zmajskega kralja, upodobljeno kot zmaj z oklepom želve. Kamniti kipi bišija se v kitajski kulturi že več stoletij uporabljajo kot okrasni podstavek za spominske stele in plošče,[1] zlasti v pogrebnih kompleksih poznejših cesarjev in v spomin na pomembne dogodke, kot je cesarski obisk ali obletnica zmage v drugi svetovni vojni. Uporabljajo se tudi za podnožja mostov in obokov.[2] Kipi bišija se tradicionalno podrgnejo za srečo, kar lahko povzroči njihovo obrabo.[3] Bišije se najde po vsej Vzhodni Aziji in ruskem Daljnem vzhodu.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Biši z zmajevo glavo na spominski steli cesarja Čjanlonga na Mostu Marca Pola v Pekingu
Biši v podstavku Šjanske stele

Običaj postavljanja stel na želvah je nastal najpozneje v začetku 3. stoletja v pozni dinastiji Han. Raziskava iz leta 1957 kaže, da je najstarejša obstoječa stela na želvi tista na grobnici Fan Mina v okrožju Lušan v Sečuanu.[4] Zgodovinarji se strinjajo, da je bila postavljena leta 205. [5][6][7] Stela ima zaobljen vrh z motivom zmaja v nizkem reliefu, predhodniku dveh prepletenih zmajev, zelo pogostih tudi na stelah dinastij Ming in Čing več kot tisoč let kasneje.[4][8]

V zbirki muzeja Nandžinga je hunping (pogrebni vrč za dušo) iz leta 272 z miniaturno arhitekturno kompozicijo na vrhu, ki med drugim prikazuje želvo, ki nosi stelo. Stelo je postavil Čangša, guverner dinastije Džin v čast lokalnemu veljaku.[9]

Morda najbolj znan ohranjen zgodnji primer tega žanra je skupina štirih želv s stelami v mavzoleju Šjao Šuja (475–518), mlajšega brata Vuja, prvega cesarja iz dinastije Liang, najden blizu Nandžinga.[10][11][12]

Tradicija bišija je cvetela v času dinastij Ming in Čing. Ustanovitelj dinastije Ming, cesar Hongvu, je v prvem letu po razglasitvi dinastije (1368) objavil predpise, ki so dovoljevali stele na želvah samo višjim slojem in mandarinom. Leta 1396 je pravila zaostril in postavljanje takšnih stel dovolil samo najvišjemu plemstvu in najvišjemu uradništvu. Z istimi predpisi so bili predpisani tudi tipi zmajev na kroni stele ter vrsta in število drugih kipov na grobišču.[13]

Sodoben spomenik v Pekingu, postavljen leta 1995

V mavzoleju cesarja Hongvuja je ogromen biši s tako imenovano Šengdejsko stelo, ki pozdravlja obiskovalce v paviljonu Sifangčeng ob vhodu v kompleks mavzoleja. Tri stoletja pozneje (1699) je cesar Kangši iz dinastije Čing med obiskom Nandžinga prispeval drugo želvo s stelo, ki hvali ustanovitelja dinastije Ming in ga primerja z ustanoviteljema velikih dinastij Tang in Song.[14][15]

Tradicijo stel na želvah cesarja Hongvuja so nadaljevali cesarji kasnejših dinastij Ming in Čing, katerih mavzoleje običajno krasijo tudi stele na bišijih.

Premier Republike Kitajske Tan Jankaj (1880–1930) je s stelo pri templju Linggu pri Nandžingu posmrtno počastil celo samooklicanega cesarja Juan Šikaja, čigar stelo so uničili med socialistično revolucijo.

Občasno je bil z bišijem počaščen tudi kak tuj voditelj države, na primer brunejski sultan Abdul Madžid Hasan, ki je umrl med obiskom Kitajske leta 1408.[16]

Ko so leta 1625 v Šjanu izkopali starodavno krščansko stelo, so jo postavili na hrbet želve. Leta 1907 je bila ta tako imenovana Šjanska stela skupaj z želvo prestavljena v muzej Gozd stel.[17][18]

Med sodobnimi arheološkimi izkopavanji in gradbenimi deli še vedno odkrivajo dolgo izgubljene bišije. Med najbolj izjemnimi najdbami je ogromna 1200 let stara kamnita želva iz Džengdinga, provinca Hebej, odkrita junija 2006. Dolga je 8,4 m, široka 3,2 m in visoka 2,6 m in tehta 107 ton. Želvo so preselili v džendinški tempelj Kaijuan.[19]

Bišiji izven Kitajske

[uredi | uredi kodo]
Stela Vinh Lang iz Le Taj Tojevega mavzoleja, postavljena leta 1433
Želva v Thien Mujevem templju v Hueju, Vietnam postavljena leta 1715[20]

Koncept stele na želvi in okronanega zmaja so zgodaj sprejele tudi severne kitajske sosede. Najzgodnejši ohranjeni spomenik iz Turškega kaganata je tako imenovana Bugutska stela iz poznega 6. stoletja. Stala je v provinci Arkangaj v zahodni Mongoliji. Na njej je sogdijski in najverjetneje brahmanski mongolski napis. Stela je zdaj v glavnem mestu province Cecerlegu.[21][22] Po mnenju turškega raziskovalca Cengiza Alyilmaza je ravno ta stela vplivala na graditelje pomembnih stel iz 8. stoletja s staroturškimi napisi, od katerih so mnoge stale na želvah.[22][23] Med slednjimi je verjetno najbolj dostopna stela Terhin-Gol Bajančur kana, postavljena leta 753, ki je zdaj v Mongolski akademiji znanosti v Ulan Batorju.[24]

Spomenike na želvah so postavljali tudi v džurčenski dinastiji Džin in mongolski dinastiji Juan. Nekaj se jih je ohranilo v ruskem Ussurijsku in mongolskem Karakorumu.

Na Japonskem se stela na želvah najdejo predvsem na grobovih uglednih osebnosti iz obdobja Kamakura (1185–1333), zlasti v mestu Kamakura. Drugo veliko zbirko stel na želvah iz 17. do 19. stoletja je mogoče videti na pokopališču Tottori zunaj Tottorija. Na splošno se zdi, da takšne stele niso bile posebej priljubljene ne prej ne kasneje.

V Koreji so znane stele na želvah iz obdobju treh korejskih kraljestev.[25] Ohranjeni so tudi tovrstni spomeniki iz kasnejše dinastije Gorjeo.[26]

Dolgo tradicijo stel na želvah ima tudi Vietnam. Postavljali so jih v spomin na cesarje, kot je bil Le Thaj Toja, in diplomante konfucijanske akademije v Templju književnosti v Hanoju.

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • ;Mavzolej Šjao Šju, Nandžing, dinastija Liang okoli leta 518
    ;Mavzolej Šjao Šju, Nandžing, dinastija Liang okoli leta 518
  • Želva iz grobnice džurčenskega generala Asikuija; stala je v okolici Ussurijska, zdaj pa stoji v Muzeju Habarovska
    Želva iz grobnice džurčenskega generala Asikuija; stala je v okolici Ussurijska, zdaj pa stoji v Muzeju Habarovska
  • Ussurijsk, dinastija Džin (1115-1234)
    Ussurijsk, dinastija Džin (1115-1234)
  • Ruševine Karakoruma, dinastija Juan (13. stoletje)
    Ruševine Karakoruma, dinastija Juan (13. stoletje)
  • Stela cesarja Hongvuja, mavzolej Ming Šjaoling, Nandžing, okoli 1400
    Stela cesarja Hongvuja, mavzolej Ming Šjaoling, Nandžing, okoli 1400
  • Okolica templja Linggu, Nandžing, dinastija Ming
    Okolica templja Linggu, Nandžing, dinastija Ming
  • Stela, postavljena v spomin na obnovo mostu Marca Pola v Pekingu leta 1668
    Stela, postavljena v spomin na obnovo mostu Marca Pola v Pekingu leta 1668
  • Bobnarski stolp, Nandžing, 1684
    Bobnarski stolp, Nandžing, 1684
  • Stela cesarja Kangšija v mavzoleju Ming Šjaoling, Nandžing, 1699
    Stela cesarja Kangšija v mavzoleju Ming Šjaoling, Nandžing, 1699
  • Stela cesarja The Čjanlonga, Peking, 1785
    Stela cesarja The Čjanlonga, Peking, 1785
  • Tan Jankajeva grobnica blizu templja Linggu, Najdžing, okoli 1930
    Tan Jankajeva grobnica blizu templja Linggu, Najdžing, okoli 1930
  • Spomenik druge svetovne vojne v gradu Vanping, Peking, 1995
    Spomenik druge svetovne vojne v gradu Vanping, Peking, 1995
  • Grobnici samurajev Šimazuja Tadahise (u. 1227) in Morija Suemitsuja (1202-1247), ustanoviteljev klanov Šimazu in Mori, Kamakura, Japonska
    Grobnici samurajev Šimazuja Tadahise (u. 1227) in Morija Suemitsuja (1202-1247), ustanoviteljev klanov Šimazu in Mori, Kamakura, Japonska
  • Tempelj Lingjin, Hangdžov
    Tempelj Lingjin, Hangdžov

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Welch, Patricia Bjaaland (2008), Chinese Art, Tuttle, str. 122–123, ISBN 978-0-8048-3864-1
  2. ↑ Roberts, Jeremy (2010), »Dragon's Nine Sons«, Chinese Mythology, A to Z (2nd izd.), New York: Chelsea House, str. 61, ISBN 9781438127996
  3. ↑ »Văn Miếu – Quốc Tử Giám – Hà Nội: 82 bia Tiến sĩ cần được bảo vệ nghiêm ngặt«. Pháplý Online (v vietnamščini). 30. november 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2014. Pridobljeno 22. novembra 2013.
  4. ↑ 4,0 4,1 Chêng, Tê-kun (1957), Archaeological studies in Szechwan, Cambridge University Press, str. 144
  5. ↑ Segalen 1995, str. ;68–69
  6. ↑ Harrist, Robert E. (2008), The landscape of words: stone inscriptions from early and medieval China, University of Washington Press, str. 72, ISBN 9780295987286
  7. ↑ Paludan, Ann (1991), The Chinese spirit road: the classical tradition of stone tomb statuary, Yale University Press, str. 50–51, ISBN 0-300-04597-2
  8. ↑ 雅安汉源九襄石牌坊、青溪古镇、金钟山、芦山龙门洞、飞仙关、灵鹫山五日游. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2011.
  9. ↑ Abe, Stanley K. (2002), Ordinary images, University of Chicago Press, str. 71–72, ISBN 0-226-00044-3
  10. ↑ Falco Howard, Angela; Song, Li; Hung, Wu; Hong, Yang (2006), Chinese Sculpture, Yale University Press and Foreign Languages Press, str. 163–165, photo in Fig. 2.63, ISBN 0-300-10065-5
  11. ↑ Dien, Albert E. (2007), Six dynasties civilization, Early Chinese civilization series, Yale University Press, str. 190, ISBN 978-0-300-07404-8. A reconstruction of the original form of the ensemble is shown in Fig. 5.19.
  12. ↑ 梁安成康王萧秀墓石刻 [Sculptures at the Tomb of Xiao Xiu] (v kitajščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2013.
  13. ↑ de Groot, Jan Jakob Maria (1892a), The Religious System of China, zv. II, Brill Archive, str. 451–452.
  14. ↑ 明孝陵两大“碑石之谜”被破解] [Solving the two great riddles of the Ming Xiaoling's stone tablets]. People's Daily (v kitajščini). 13. junij 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Quote regarding the Kangxi's stele text and its meaning: "清朝皇帝躬祀明朝皇帝 ... 御书“治隆唐宋”（意思是赞扬朱元璋的功绩超过了唐太宗李世民、宋高祖赵匡胤）"; regarding the dimensions of the stele and its tortoise: "康熙御碑孝陵碑殿中部主碑，是清康熙三十八年（1699年）由康熙皇帝爱新觉罗·玄烨所立，高3.85米，宽1.42米，上阴刻楷书“治隆唐宋”4字，字径0.68米，碑座为石制龟趺，高1.06米。"
  15. ↑ Photo and description of the Kangxi's stele. The inscription is interpreted as "His reign was as glorious as that of the Tang and Song"
  16. ↑ Yunos, Rozan (9. november 2008). »The Brunei Sultan who died in China«. The Brunei Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. marca 2009.
  17. ↑ Keevak, Michael (2008), The Story of a Stele: China's Nestorian Monument and Its Reception in the West, 1625-1916, str. 5–6, 105, 117 (Fig 38), ISBN 978-962-209-895-4. The first two images reproduced in Keevak's book had appeared earlier in Henri Havret (1848-1901), La stele chrétienne de Si-ngan fou (part 1), Variétés sinologiques No. 7, Paris, 1895 (near the front cover, and page 139, respectively). As Havret comments (p. 142), looking at the early drawings it's rather easy to mistake the tortoise for a "horrible bat"!
  18. ↑ See modern photos of the stele on Flickr.com, complete with the same tortoise
  19. ↑ 正定开元寺 [Zhengding's Kaiyuan Temple]. 22. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2021. Pridobljeno 20. februarja 2024.
  20. ↑ Lonely Planet Guide, Vietnam, 2006. p. 70
  21. ↑ »The Tatpar (Kutlug) kagan memorial complex«. bitig.org. Ministry of Culture and Information, Kazakhstan. 581-582.
  22. ↑ 22,0 22,1 Alyilmaz, Cengiz (Oktober 2003). Compareti; Raffetta; Scarcia (ur.). »On the Bugut Inscription and Mausoleum Complex«. Ēran ud Anērān: Studies presented to Boris Ilich Marshak on the Occasion of His 70th Birthday.
  23. ↑ Bazylkhan, N. »The Orhon Inscriptions«. bitig.org (v angleščini). Ministry of Culture and Information, Kazakhstan.
  24. ↑ »Inscription El etmish Bilge kagan (Tariat // Terh)«. bitig.org. Ministry of Culture and Information, Kazakhstan.
  25. ↑ 경주 태종무열왕릉비(慶州 太宗武烈王陵碑) (v korejščini).
  26. ↑ 봉선홍경사사적갈비 (奉先弘慶寺事蹟碣碑); 성주사낭혜화상백월보광탑비 (聖住寺郎慧和尙白月보光塔碑)) (v korejščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. avgusta 2011. Pridobljeno 21. februarja 2024.

Viri

[uredi | uredi kodo]