Gabriela Babnik Ouattara

Gabriela Babnik
Gabriela Babnik Ouattara leta 2023
Rojstvo3. september 1979({{padleft:1979|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[1] (45 let)
Göppingen[d], Nemčija
Poklicliterarna kritičarka, pisateljica, prevajalka
Državljanstvo Nemčija
 Slovenija
Otroci3

Gabriela Babnik Ouattara (rojena Babnik), slovenska pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka, * 3. september 1979, Göppingen.

Po študiju pa je potovala po Afriki. Najdlje se je zadržala v Burkina Fasu, ki je postala navdih za večino njenih del.[2]

V slovenščino je prevedla roman nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie Half of a Yellow Sun (Polovica rumenega sonca).[2]

Večkrat je bila obtožena plagiatorstva. Ouattara je zanikala obtožbe in svojo rabo besedila drugih avtorjev označila za legitimno medbesedilno navajanje.[3][4][5]

Študij

[uredi | uredi kodo]

Leta 2005 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani opravila enopredmetni študij književnosti in literarne teorije. Leta 2010 je tam magistrirala iz Nigerijskega modernega romana.

Kontroverze

[uredi | uredi kodo]

Plagiatorstvo

[uredi | uredi kodo]

Spori s Katjo Zakrajšek

[uredi | uredi kodo]

Leta 2015 jo je prevajalka Katja Zakrajšek javno obtožila, da je v svoji kolumni na portalu Airbeletrina prepisala več odstavkov iz romana Amerikanka pisateljice Chimamande Ngozi Adichie.[3]

Leta 2022 je Zakrajškova opozorila, da Babnikova v svoji recenziji romana »Dekle, ženska, druga_i«  Bernardine Evaristo, objavljeni v časopisu Delo, ni dovolj označila, da temelji na spremni besedi Zakrajškove. Časopis je kasneje v spletni izdaji v podnaslov dodal stavek »Recenzija knjige temelji na spremni besedi prevajalke Katje Zakrajšek«.[6]

Spor z Malino Schmidt Snoj

[uredi | uredi kodo]

Marca 2024 je založba Litera po pritožbi avtorice romana Samo en ples Maline Schmidt Snoj umaknila iz prodaje roman Gabriele Babnik Ouattara Za angele, da jim ne bo dolgčas, plačala odškodnino za 0,4 avtorske pole besedila, Malini Schmidt Snoj pa sta je javno opravičili tako založba kot Babnik Outtara.[4][5][7]

Zasebno

[uredi | uredi kodo]

Kot mladenka je redno obiskovala knjižnico Polje.[8] Njen mož Dramane prihaja iz Burkine Faso.[9][8] Imata tri otroke. Živijo v Ljubljani.[8]

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Koža iz bombaža, 2007[10]
  • V visoki travi, 2009[11]
  • Sušna doba, 2012[12]
  • Intimno, 2015
  • Tri smrti, 2019
  • Tišina, polna vetra, 2022
  • Za angele, da jim ne bo dolgčas, 2024.

Nagrade

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ https://drustvo-dsp.si/pisatelji/gabriela-babnik/
  2. ↑ 2,0 2,1 Spletna stran Banipal
  3. ↑ 3,0 3,1 luka (23. april 2015). »AirBeletrina - Odziv na kolumno G. Babnik in njen odgovor nanj«. AirBeletrina. Pridobljeno 21. marca 2024.
  4. ↑ 4,0 4,1 »Javno opravičilo založbe Litera glede romana Gabriele Babnik Ouattara, ki pa situacijo vidi drugače«. MMC RTV-SLO. Pridobljeno 21. marca 2024.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Nov plagiat na slovenski literarni sceni«. Dnevnik. 22. marec 2024. Pridobljeno 28. aprila 2024.
  6. ↑ Vezjak, Boris (5. maj 2024). »Oddaja Panoptikum: plagiat, medbesedilnost in literatura v samopostrežni trgovini«. ::: IN MEDIA RES :::. Pridobljeno 16. maja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  7. ↑ Slovenija, Nina Jerman, Televizija. »Panoptikum: Leposlovje v sodni dvorani«. rtvslo.si. Pridobljeno 16. maja 2024.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 anja (21. maj 2023). »AirBeletrina - Domača knjižnica: Gabriela Babnik«. AirBeletrina. Pridobljeno 16. maja 2024.
  9. ↑ Jurc, Ana (16. december 2013). »"Pri nas imam včasih občutek, da še vedno odkrivamo toplo vodo, kar se tiče drugih kultur"«. rtvslo.si. Pridobljeno 16. maja 2024.
  10. ↑ [1] Mladina 15. november 2007
  11. ↑ [2][mrtva povezava] Dnevnik 3. november 2009 [mrtva povezava]
  12. ↑ [3] Delo 7. februar 2012
  13. ↑ »Spletna stran založbe Sanje«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 23. septembra 2014.
  14. ↑ Elana Ralli (26. september 2013). »Dobitniki nagrade Evropske unije za literaturo za leto 2013«. New Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2016. Pridobljeno 27. septembra 2013.
  15. ↑ »Winners of 2013 European Union Prize for Literature announced at Göteborg Book Fair«. EU Reporter Magazine. 26. september 2013. Pridobljeno 27. septembra 2013.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]